Prišel je dan, ko je bilo tveganje, da ostanem v coni udobja veliko bolj boleče, kot tveganje, da stopim iz nje.
01.05.2021 sem pustila svojo redno službo in se podala na pot podjetništva, ker sem sledila sama sebi.
Vendar začnimo od začetka.
Pisalo se je leto 2016 in odločila sem se za novo izobraževanje. Seveda, eno od mnogih v zadnjih letih. Vendar to je bilo nekaj posebnega – Djotiš astrologija. Že od nekdaj me je astrologija zelo zanimala. Imela sem veliko spoštovanje do te vede in si niti predstavljala nisem, da bi se je lahko kdaj v življenju naučila. Preden sem se odločila za tovrstno izobraževanje, sem imela polno pomislekov, strahov, omejujočih prepričanj…
Celo za izobraževanje sem se kar nekajkrat premislila, zaradi mojih strahov, dvomov v sebe in v to, ker nisem vedela, kaj mi to lahko prinese. Veliko sem se pogovarjala z mojo učiteljico Djotiša Matejo Kunc, ki me je potrpežljivo poslušala. Danes razumem, ker razumem sebe, kako je ona takrat mene razumela in je vse, kar sem rekla in tolikokrat kot sem se premislila, potrpežljivo spremljala. Danes sem ji globoko hvaležna, da sem izbrala to pot.
Spomnim se trenutka, ko sem jo vprašala, kaj mi to prineslo… Z družino smo se peljali po severni obvoznici v Ljubljano in v tistem trenutku, je ona rekla: ”največ, kar boš odnesla je to, da boš razumela sebe in druge”.
Natačno v srce – to sem si zelooo želela.
Danes vem, da je moj višji jaz želel, da to naredim.
Obstajal je večji plan zame, kot sem si kdaj koli v svojih sanjah lahko sploh predstavljala.
Končno sem se odločila in ponovno sem pričela hoditi v šolo, sedela v prvi vrsti in srkala novo znanje, ki sem ga pridobivala.
Neko soboto na predavanju, me je zadelo, kot strela z jasnega, sporočilo: ”To moraš početi. Ne smeš več dovoliti, da se še kdo tako močno vrti v svojem krogu nezadovoljstva. Ti mu lahko pomagaš. To starodavno razumevanje življenja moraš predajati naprej, da boš drugim pomagala razumeti njihova življenja, da bodo vnesli več lahkotnosti in več razumevanja”.
In tako se je začela moja pot navznoter in navzven. Začel se je proces spreminjanja sebe, svojega dojemanja sveta, na novo sem razumela sebe in svoje odločitve, resnično razumela tudi druge in bila noro navdušena nad stvarmi, ki sem jih odkrivala. Včasih te samo duša kliče in ne moreš narediti drugega, kot, da se odzoveš in takrat ugotoviš, da prejmeš več, kot si kdajkoli pričakovala.
Leta 2018 sem zaključila s šolanjem in na izpitu uspešno opravila zagovor. Na izpitu sem bila edina med vsemi, ki so takrat z menoj opravljali izpit, bila postavljena pred izziv in ga uspešno prestala J, za kar sem danes neskončno hvaležna, ker mi je bilo takrat rečeno, da se bom vedno znašla, ko bom stala pred izzivom.
To mi je dalo moč, da resnično uresničim, to, kar sem si zadala.
Vse kar sem po koncu izobraževanja imela, je bila velika in močna želja po samostojni poti in želja pomagati ljudem razumeti svoje življenje in jih usmeriti, da iz njega lahko iztržijo največ kar lahko.
Moja misija je, da nikdar več nobena ženska, ne bi šla sama skozi raziskovanje sebe, da bom opora in priča njenemu opolnomočenju.
Zato sem kasneje tudi razvila svoj mentorski program, ki sem ga poimenovala Light of love.
Tukaj sem začela.
Z Djotišem sem si izračunala najboljši čas za odpiranje sp-ja.
13. septembra leta 2018, sem na Ajpesu prijavila svojo popoldansko dejavnost in začela.
Moji prvi koraki so bili polni strahov pred izpostavljanjem, pred tem, da me bodo drugi ljudje obsojali. Polni dvomov in spraševanja:
- Sem dovolj dobra?
- Znam dovolj?
- Bo šlo?
- Bom imela dovolj strank?
- Bom zmogla?
- Kaj si bodo mislili ljudje, ki so mi blizu?
Vendar sem skozi svoj proces rasti in odkrivanja sebe, rastla in postajala vedno bolj samozavestna.
V najem sem vzela en del prostora v majhni trgovinci. Natalija, s katero sva danes postali prijateljici, je takrat oddajala svoj del prostora – majhen rumen kavč, ki sem ga najela, za moje stranke, ki bi prišle na svetovanje Djotiš.
Nisem vedela ali bo kdo prišel ali bo koga to zanimalo ali ne, vedela, sem samo, da moram nekje začeti, ker je bila moja želja tako zelo močna, da sploh ni bilo vprašanja. Natalija me je podprla pri tem, me spodbujala in verjela vame. Globoko sem ji hvaležna, da je bila takrat tu zame. Kmalu je prišla prva stranka, takrat sem vedela, da sem na pravi poti.
V svoji viziji sem vsak dan videla sebe, kako sem samostojna podjetnica. To me je gnalo naprej.
Ko sem se peljala v svojo službo, sem si predstavljala, da se vozim v svoj lokal, kjer vodim svoj biznis.
Občutila sem ta ponos, to vzhičenje, to samostojno pot čisto vsakič, ko sem si to predstavljala.
Natalija je to trgovinico po novem letu zaprla, kar je pomenilo, da sem ostala pred novo odločitvijo, da najdem svoj prostor v katerem bom delala.
Mislim, da sem se takrat prvič spoznala z vizualizacijo, ki mi ga je predstavila moja mentorica.
Že takrat sem si izbrala prvo mentorico, ki me je vodila skozi proces izpostavljanja sebe in tega, da sem sploh začela zaupati vase.
Brez nje, ne vem če bi si upala narediti prve korake k samostojnosti.
Imeti nekoga, ki verjame malo bolj vate, kot ti sama, je nekaj neprecenljivega.
Nov prostor sem si začela vizualizirati.
Predstavljala sem si vsako podrobnost, od tega, kje ga bom imela, kaj bo notri, kako bo izgledalo in koliko bom zanj plačevala na mesec.
Zelo hitro sem našla tak prostor, ki ga imam še danes. Vsakič vnesem vanj nekaj novega, podpornega. Stranke, pravijo, da resnično rade pridejo vanj, ker se v njem sprostijo in jih jaz in prostor opolnomočiva.
Želja po samostojni poti je bila tako velika, da sem začela trenirati svoj um, da sem začela verjeti in zaupati vase, da bom zmogla, za tiste, čase, ko bom to potrebovala.
Naštudirala sem knjigo Vstani ob 5h in svet ti bo ležal na dlani, ki me je vodila, do tega, da sem postala tako močna v svojih mislih, da sem si upala pustiti službo.
Po dveh letih in pol popoldanskega sp-ja, sem ugotovila, da če ne bom nekaj pustila, se odločila za službo ali svoje podjetje, bom izgorela in se uničila.
Premišljevala sem, kaj lažje pustim, delala pluse in minuse.
Na koncu sem prišla do ugotovitve, da lažje pustim službo, kot svoje podjetje. Vedela sem, da sem preveč energije, znanja in svoje osebne rasti vložila v svoje podjetje, da bi ga lahko pustila.
Zato sem sprejela svojo odločitev z zaupanjem, vero vase in resničnim pogledom na situacijo in odprla svoje podjetje v celoti. Naredila svoj vision board, ki se mi je zares uresničil in delala potrebne korake, do sem.
Kaj pa po tem? Kakšni so moji občutki sedaj?
Spoznala sem eno stvar. Popoldanski sp je bil zame most, s katerim sem si gradila svojo poslovno pot in svojo osebnost.
S popoldanskim sp-jem sem zgradila odnos s strankami in danes vem, da če tega mostu ne bi imela, bi bil strah zame prevelik in preveč močan. Hvaležna sem sama sebi, da sem si dala obljubo, da v primeru polnega sp, postanem organizirana, disciplinirana in da se vsak dan pojavim v svoji pisarni. Pa ne samo to. Postala sem organizirana, disciplinirana, utrdila sem svojo moč vase, se opolnomočila. Brez tega, da sem stopila na svojo poslovno pot, se ne bi mogla razviti in o sebi spoznati neverjetne stvari, kaj vse zmorem. Tega te v službi ne naučijo. Niti kje drugje.
Moja globoka želja in velika vizija mojega podjetja, me še vedno vodita naprej, po poti mojih ciljev. Moj vision board je na novo postavljen z veliko vizijo, ki se mi počasi že uresničuje.
To je moja zaveza. Zato, upajte si slediti svojim sanjam.
p.s.: Če tudi ti razmišljaš, da bi postala samostojna podjetnica, se mi javi na e-maill: info@neja-dragar.si in se s teboj pogovorim, če imaš še kakšno dilemo, preden postaneš samostojna punca.
Objem, Neja
