Je sploh še vredno?
Tvoje vprašanje je natančno takšno, kot sem si ga sama postavljala leta nazaj.
Karkoli sem naredila, mislila, premišljevala, sem vedno prišla do enakega zaključka.
Imela sem zelo nizko samopodobo o sebi, svoji vrednosti, svojih zmožnostih. Moja samozavest, ne da je bila 1 bila je manj kot 1 (če je to sploh mogoče). Vse česar sem se lotila, je bilo posuto z neuspehom. V službi, doma, s prijatelji, povsod.
V službi sem imela neprestan občutek ”manj vrednosti”. Res je, da sem delala v sistemu, kjer je bilo to ”normalno”.
Doma sem se počutila totalno nesposobno za vzgojo otrok, padla v depresijo in čakala, čakala, da bo minilo.
Govorila sama sebi, da enkrat bo že bolje.
Najbolj sem oboževala tisti stavek: sej bomo ali pa še en: sej bo boljš. Kdaj bo? Kako bo? Kdo bo ”naredil” da bo boljše? Kdaj bo prišel tisti čas – čas, ko bom ”rešena” vsega. Življenje je šlo naprej. Meni ni bilo boljše.
Najhujši je bil občutek krivde, ki sem jo nosila na svojih ramenih. Da sem se znebila tega občutka, sem potrebovala leta in leta. Jaz sem se krivo počutila tudi če me je nekdo grdo pogledal, ker sem mislila, da sem jaz naredila nekaj narobe. Čeprav sva se komaj srečala.
Zaprla sem se vase in se žrla, do onemoglosti, da ni čudno, da sem taka, da me nihče ne mara. Vsi so mi zmeraj govorili, da sem občutljiva, da jaz samo kompliciram, da itak nimam pojma. Jaz sem to vse vzela za svoje. Za svojo resnico. To je bilo moje prepričanje. Na koncu nisem več govorila o sebi, niti se nisem več pogovarjala. Sej kdo bi pa mene poslušal itak nimam nič pametnega za povedati.
Dokler se leta 2014 nisem tako hudo poškodovala prvič, da sem bila kar nekaj mesecev doma in začela ugotavljati, da tako ne gre več naprej.
Da sem preveč nesrečna, kljub temu, da imam doma družino, dom. Tako jaz ne morem več živeti.
Torej – kako sem iz vloge žrtve začela jemati svoje življenje v svoje roke in začela spreminjati svojo miselnost?
1. Najprej sem se začela opazovati – Kakšne so moje misli? Kakšni so moji občutki? Kako se počutim? Kakšne so moje odločitve in kako se odločam? Ali se odločam sama ali se nekdo drug odloča namesto mene? Kje sem nesrečna? Kje sem srečna? Skozi to zavedanje, sem dobila vpogled v moja omejujoča prepričanja – kot npr. – jaz sem res neuspešna pri vsem. Sem res? Začela sem gledati kje sem uspešna. Začela sem opazovati, kje prepuščam usodi in kje imam volan v svojih rokah. Želela sem si dokazati, da nisem neuspešna pri vsem. Začela sem pisati o vsem, kar sem uspela: naredila sem faks (kljub temu, da se nisem nikdar rada učila), ne vdam se zlahka, vztrajam, da naredim do konca, znam biti čuječa … in tako naprej. Iskala sem vedno znova in znova potrditve. Imela sem notranje dialoge sama s seboj in se pogovarjala, prepričevala in kregala sama s seboj. Veliko se pogovarjam (včasih na glas) sama s seboj. Ko je prišla negativna misel sem si rekla STOP in jo zamenjala s pozitivno. Tako sem začela pridobivati na samozavesti. Iz dneva v dan. Moja samozavest je počasi prišla do 7. Nisem še na 10 – počasi pa prihajam.
2.Vzemi svoj neuspeh kot lekcijo – Trajalo je nekaj časa, da sem dojela, da moje odločitve, ki sem jih sprejemala niso bile napake temveč pot do sem, kjer sem danes. Pot moje poti, kjer sem našla sebe. Včasih sem težko prenašala kritiko na svoj račun, ker sem imela občutek, da vedno vse naredim narobe. Začela sem jo vzeti kot nekaj, zaradi česar se lahko izboljšam. Neuspeh me je včasih uničeval ampak nič več. Še vedno me je malo strah, novih stvari seveda, vendar se vsak dan znova prepričam, da naredim nekaj, kar prej ne bi. Tudi če naredim napako jo danes vzamem kot del učenja. Pogledam v situacijo. Pogledam svoje občutke, kje sem ga polomila sama, kje nisem bila čisto iskrena in si priznam in pogledam kaj bi lahko naredila drugače.
3. Opazi svoje zmage – potrebuješ dokaze, kjer samega sebe vidiš, da ti tudi uspe. Tvoje zmage so lahko nekaj čisto enostavnega do zelo velikega. Npr. da ti uspe se obleči zjutraj, da se ti zjutraj uspe nasmehniti in spremeniti dan. Do tega, da si skuhala dobro kosilo ali šla hodit v hribe. Zadaj si cilje, ki jih lahko opraviš, ki so dosegljivi zate. To ti bo dalo nekaj samozavesti. Če kdaj ne uspeš, se ne smeš kregati, naredi jutri. Zelo pomembno: tudi če padeš, se znova in znova poberi. Pojdi korak po korak.
4. Obdaj se s pozitivnimi ljudmi, ki te podpirajo – tudi sama sem se veliko ”ubadala” s tem, kje naj najdem take ljudi, ker roko na srce, takih ljudi nisem imela veliko v svojem življenju. Sploh ne takih, ki bi bili uspešni in da bi se jaz lahko od njih učila. Našla sem jih v knjigah. Knjige, so bile moja uteha. Pomagale so mi priti do sem, kjer sem danes. Poglej v svoji okolici, kdo je tisti, ki te podpira, od koga se lahko učiš, kdo ti ne služi več. Tudi ta vidik je pomemben, da se lahko posloviš od takega človeka.
5. Bodi potrpežljiva – že včasih so rekli, da je potrpežljivost božja mast. Tudi ko posadiš seme v zemljo in ga pokriješ z vrteksom, ga ne greš vsak dan odpreti in gledati, če je že ven kaj pokukalo, kajne? S tem sem se sama največ dajala. Ena izmed res težjih stvari, ki sem jih začela spreminjati pri sebi, je bilo učenje potrpežljivosti. Ko sem svoji ”potrpežljivosti” dala drug pogled (razlago s semenom) sem začela trenirati svoj vidik potrpežljivosti. Jaz sem bila včasih kraljica ”že včeraj mora biti narejeno”. Še vedno delam na tem. Vsak dan 24/7. Ko boš videla več svojih uspehov, kot neuspehov, boš začela zaupati vase.
6. Opusti pričakovanja– Pričakovanja so naše želje, ki jih ne povemo naglas ampak velikokrat samo v svojih mislih. Pričakovanja so kot, da bi si želeli, da zraste drevo na vrtu, vi pa ne bi posadili semena in bi pričakovali, da zraste drevo.
Če bi si dala za cilj, da bi rada prebrala eno knjigo na teden. Pride konec tedna, in knjige nisi prebrala. Kako se počutiš? Najbrž ne preveč dobro. Če pa si zadaš cilj, da boš vsak dan brala od 7-8h zvečer in to res narediš, je to tvoja zaobljuba, da boš res prebrala knjigo.
Enako se dogaja v partnerstvu. Če se odločiš izboljšati svoje partnerstvo, moraš najprej ugotoviti, kaj si želiš spremeniti. Potem korak po koraku delaj plan, kaj lahko vsak dan narediš za partnerski odnos. To je seme.
Enako je s spremembo službe…. Najprej je treba ugotoviti, kaj sploh želiš delati in zakaj želiš spremeniti službo. Potem naredi plan kako boš do tega prišla.
Ne moreš vplivati na to, kako se bodo drugi odzvali lahko pa vplivaš, kako se odzivaš na situacije. Ko spremeniš svoj pogled na situacijo se spremeni vse. Ne moreš pričakovati, da bodo drugi vedeli kaj se plete po tvoji glavi ti pa pričakuješ zraven, da bodo vedeli.
Povejte, izrazite se, pogovarjajte se (še in še in še).
7. Izurite svojo intuicijo – Intuicija je tisti naš notranji glasek, ki ga tako težko poslušamo ali slišimo. Kasneje ugotovimo, da smo izgubile samo sebe in da se sploh ne znamo poslušati. Nič še ni izgubljenega. Vedno lahko začnemo znova in znova. Sama rada rečem, da je pomembno, da enkrat začnemo, kot da nikdar ne začnemo.
Kako začeti?
Vsako jutro, daj roko na srce in se vprašaj, kaj potrebujem danes slišati? Poslušaj. Včasih odgovor ne bo prišel takoj. Sploh če se dolgo nisi poslušala. Bodi potrpežljiva (sej veš seme – beri točko 6.).
Naj ti to pomaga, do prvih korakov zavedanja same sebe.
Objem, Neja
