Kako se dvigneš, ko se ne počutiš najbolje?

Zadnjič, ko sem si ličila obraz, me je nekaj prešinilo, da tole moram deliti s teboj. Iz tistega, ko ti je ful težko, ko ne vidiš čist ta prave slike in se zatakneš v eni luknji in začneš razmišljati o slabih stvareh

Jaz sem včasih v visokih vibracijah včasih pa padem tudi v nižje vibracije, kjer mi moj um malo ponagaja in me spravlja v slabo voljo in v občutek, da vse kar delam ni dovolj, da bi morala biti že ne vem kje, jaz pa imam občutek, da stojim na mestu. 

Ali imaš kdaj tak občutek? Da še nisi nič naredila pa čeprav si od tam kjer si bila, naredila že en velik ogromen korak? 

In sem začela iskat eno varianto, da bi se dvignila. In sem začela razmišljat kako naj sama sebi pomagam? 

Kaj naj naredim, da bi se dvignila?

Pred časom sem ugotovila, da res rada pišem. Zapisujem si vse, kar mi pride na misel. Velikokrat kaj ”nakracam” v svojo beležnico, ki jo zvesto nosim s seboj. Velikokrat tudi ideje o čem bi pisala ali govorila, delila s teboj. To so moja razsvetljenja. 

Zadnje čase nisem bila preveč v dobri koži. Moja mami me je vedno učila, da se lahko usedeš v kot in čakaš, kaj se bo zgodilo. Ampak v tem kotu ne moreš sedeti do neskončnosti. Pride čas, ko je prav, da se spraviš k sebi in se začneš premikati. ”Naredi en korak”, mi je vedno rekla. Nekaj, da se boš premaknila iz mrtve točke. Karkoli.” Ta misel me spremlja vse življenje. 

Ko sem opazovala kaj naj naredim, da moj mindset spet spravim na višje frekvence, sem ugotovila, da ker zelo rada pišem, sem videla kaj sem vse v preteklosti napisala. Včasih sem res fascinirana nad seboj, kaj vse napišem. Med drugim sem bila fascinirana tudi nad tem, da ko sem si nekaj zapisala sem čez čas ugotovila, da se mi to tudi uresniči. In to me je spravilo v boljšo voljo.

Spomnim se, da sem pred časom napisala, da si želim imeti v mojem Mystique-u narisane kroge. Spomnim se, da sem sedela na tistih stolih, kjer imam svetovanje, da bi rada na steni imela narisane kroge. Potem sem takrat (to je bilo mislim da, decembra) na to pozabila. Kasneje sem najela Natalijo, da mi je narisala nekaj na steno. In ko sem zadnjič prebrala moje ”kracanje”, ko sem listala po mojem ”zlatem” zvezku videla, kako sem si napisala kaj bi rada imela narisano na steni. Pa če to ni manifestacija . Želela sem imeti narisane kroge, ker krogi povezujejo in me popeljejo v globine. Natalija mi je narisala en ogromen krog v katerega se kar potopiš, ko ga gledaš. 

Zraven sem si napisala, da si želim imeti še stojalo za oblačila. To vse sem si uresničila. Ne sicer takoj. Sem potrebovala nekaj časa, da sem si to uresničila. Meni je to, da sem videla, ko sem si nekaj zapisala sem si to uresničila. To me potem dvigne.  Zato, ker ugotovim, da ni vse, kar naredim brez veze in da lahko, ko pogledam nazaj, vidim, kaj vse sem že uresničila. Ker sem si zapisala. Včasih je materialne stvari lažje doseči oziroma hitreje, kot premike znotraj sebe. 

Imela sem vizijo in sem si jo uresničila. To so stvari, ki jih sama preizkušam na svoji koži, da ti lahko iz prve roke povem, da zares deluje. 

To je ene izmed možnosti, kako si pomagam, ko se ne počutim ravno najbolje v svoji koži je, da si NAPIŠEM. Napišem si svojo vizijo, pišem si kaj vse sem naredila, kam bi rada šla in kaj bi rada počela, kaj bi rada imela. 

Ker vmes se zgodi življenje in človek pozabi, kaj vse si zmanifestira. Če pa vidiš napisano, kaj vse si si že zmanifestirala, te pa v težkih časih, ki pridejo lahko dvignejo in povečajo tvojo samozavest. 

Če ti pisanje ne gre preveč od rok in tega ne maraš, se samo premakni. Telo včasih potrebuje premik. Iz enega prostora v drugega, še boljše pa je, če greš na sprehod. Um potrebuje umiritev telo potrebuje premikanje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.