Bom delila danes eno zgodbo, ki se mi je zgodila včeraj. 

Ravno včeraj, sem bila priča temu spoznanju. Dokler sem imela nekoga, ki je za mene poskrbel. S tem, da je mislil namesto mene, da je namesto mene izračunal, da je namesto mene povlekel potezo…. In tako naprej. Da je namesto mene nekaj delal….. sem se počutila varno. Ko pa sem kmalu po tem sama prišla v isto situacijo. Da sem bila jaz sama odločati, da sem jaz sama mogla računati in prevzeti odgovornost, takrat sem se šele zavedala, kako močna in skoncentrirana sem lahko. Sej se mi je to zgodilo že tudi v poslu ampak kot bi mi včeraj nekaj odprlo oči. 

To da zmorem. In ko sem se spraševala od kod sem dobila to? Sem prejela odgovor – sej si trenirala sej si trenirala, zaupanje vase. Ko mi je bilo najbolj težko, ko sem v zadnjem času prišla do nekih situacij, ko je bilo potrebno vzpostaviti zaupanje, najprej vase, potem v nekoga drugega, takrat sem trenirala in si govorila: Neja, samo zaupaj. 

Zaupaj, da bo vse ok. In sem trenirala. Vsak dan stokrat na dan, dan za dnem. Tako se natrenira mišica zaupanja. 

Poskusi, daj v prakso

Zato, ko pridejo dnevi, ko mi ni enostavno, ko imam občutek, da sem se ustavila, da imam občutek, da mi nič ne gre – takrat, vem, da grem samo po zalet, da spet začnem teči. In prav je, da se znamo ustaviti. 

Prav je, ker drugače nas ustavi kaj drugega. In najhuje kar se nam zgodi je, da se nam ustavi telo zaradi bolezni. 

Objem, Neja