Obožujem delo 1:1 in pogovore v živo. Se mi zdi, da je v zadnjem času preveč tega on-line in da je zamrl pogovor v živo.
Sama imam vizijo, da se ženske pogovarjamo med seboj. Vem, premalo časa je. Vem, ker je tudi meni lažje sedeti za računalnikom in poslušati in brati, takrat ko imam sama čas in voljo.
Ampak… potem se mi zdi da bo pogovor zamrl. Jaz takrat, ko nekaj poslušam, ponavadi v replayu ti šine kakšna misel in bi rada vprašala tukaj in zdaj. Ampak ne morem. No lahko bi, samo vem, da to ni to.
Zato imam rada pogovore v živo. Vedno sem se rada pogovarjala. Sploh o temah, ki me zanimajo, ko kar notri padem. To je predvsem o temah o osebni rasti, o ženskah, o razmišljanju, o mojih in tvojih dvomih, o vsakdanjih stvareh, da lahko malo ”potožiš” nekomu, se malo razjokaš, če tako čutiš, ker veš, da si v varnem prostoru, kjer ni obsojanja, ni obtoževanja.
Ker obsojanja in obtoževanja se vse bojimo kajne? Najbolj boli to, da imamo takrat misel, da nismo dovolj dobre, da delamo nekaj narobe, da druge nimajo teh težav. Jaz pa se primerjam z drugimi in jih vidim v vsej svoji popolnosti. In potem si mislim, da je z menoj nekaj narobe, ker čutim tako kot čutim. A ne bi bilo fino o tem spregovoriti naglas???
Ker prepričana sem, da če spregovoriš naglas, je že pol dela opravljenega. Potem sprejmeš to bolečino, ki te razjeda, ki te obremenjuje in te vodi v stres. Potem se že odločiš in v sebi veš, kaj moraš narediti, da najdeš rešitev.
Najtežje je, če premlevaš sama… se sama s seboj boriš …. ne najdeš odgovora….
Ker v moji viziji in veliki želji je to, da bi se ženske dobivale na čaju (pozimi) ali na soku (skozi toplejše dni) in se pogovarjale.
Ker vem, kaj pomeni skupnost žensk, ki se med seboj razumejo, podprejo, pogovarjajo, razumejo. Tam nastane ena posebna energija, ena posebna povezanost, kjer najdeš svojo moč.
V takem ženskem krogu, najdeš svojo moč, spoznaš da nisi sama.
Enkrat mi je ena prijateljica zaupala, ko sva šli v tak krog; ” joj jaz sem tam videla, vse tiste ženske, za katere sem mislila, da so popolne, da imajo tudi one iste strahove/probleme kot jaz”.
Ja iste strahove imamo vse, samo ne govorimo o njih.
Ista pričakovanja imamo vse, samo ne govorimo o njih.
Iste želje imamo vse, samo ne govorimo o njih.
Vse se počutimo približno enako, vendar ne govorimo o tem.
In ja tiste ženske so bile v njenih očeh popolne (urejene, sofisticirane, samozavestne, s partnerji…) in tako naprej. Vse na zunaj je štimalo.
Pa na notri?
Na notri se lahko počutiš osamljena, kljub družini, ki jo imaš.
Na znotraj se lahko počutiš nesamozavestna, čeprav imaš držo samozavesti in ti jo vsi zavidajo.
Na znotraj se lahko počutiš totalno zlomljena vendar ne smeš tega pokazati, ker to ni prav, ker družba, služba, sama – kdorkoli pač – ti sama – si tega ne dovoliš.
Jaz pa vidim v tvojo dušo. Vem, kaj pomeni vse to in lahko ti pomagam, da s pogovorom s čutenjem, z razumevanjem, z držanjem varnega prostora zate, kjer se lahko izraziš, vse to spustiš in SAMO SI.
